Ko si vidna, se ne počutiš varno. Veš, da bi večja vidnost pomenila več strank, večji vpliv, večji zaslužek. In da tvoje sporočilo nekdo čaka.

In vseeno, ko pride trenutek, se ustaviš. Objava počaka. Sporočilo ostane v tebi. Trenutek mine. Ujame te perfekcionizem, popravki, čakanje na pravo verzijo. Ker dokler ni objavljeno, ni izpostavljeno. In biti izpostavljena se v telesu ne čuti varno.

To ni vprašanje volje ali vsebine. To je preživetveni vzorec, shranjen globoko v telesu in živčnem sistemu. Oblikoval se je v trenutkih, ko biti videna ni bilo varno. Ko si bila kritizirana, osmešena ali napačno razumljena.

In tvoje telo si je to zapomnilo. Ne kot misel. Kot resnico.

Ampak ta resnica ni dokončna.

Ta vzorec se da spremeniti. Ne z novo strategijo ali pozitivnim razmišljanjem. Sprememba se zgodi globlje, v telesu, v živčnem sistemu, v podzavesti. Globoko tam, kjer je nastal.

In ko se to zgodi, vidnost ne bo več grožnja. Postane prostor, kjer se pokažeš, kjer spregovoriš, kjer te slišijo. Brez zadržka. Brez strahu pred pogledom.